Od sprejetja Konvencije je prišlo do pozitivnih premikov – veča se število otrok, ki obiskujejo šolo, in smrtnost dojenčkov se manjša, vendar so po svetu otrokom še vedno kršene številne pravice. Proti temu se bori tudi Amnesty International, tu jih bomo omenili le nekaj.
Otroci vojaki
Po svetu je na tisoče otrok, vpletenih v oborožene spopade. Rekrutirajo jih tako vladne vojske kot tudi paravojaške in druge oborožene skupine. Pogosto jih ugrabijo v šolah ali na ulicah, nekateri se pridružijo »prostovoljno«, ker ne vidijo druge rešitve. Mednarodno pravo to prepoveduje, rekrutiranje mlajših od 15 let je celo vojni zločin. Fantje in dekleta tako nezakonito sodelujejo v bitkah, kjer so pogosto ranjeni ali ubiti ali v nevarnosti spolnega nasilja, zlasti dekleta. Ti otroci so oropani otroštva in izpostavljeni velikim nevarnostim ter psihološkemu in fizičnemu trpljenju. Kot članica koalicije za prepoved uporabe otrok vojakov si Amnesty prizadeva za konec rekrutiranja otrok in reintegracijo nekdanjih otrok vojakov v civilno življenje.
Smrtna kazen
Izrekanje smrtne kazni za zločine, ki so jih zagrešili mlajši od 18 let, je po mednarodnem pravu prepovedano, vendar nekatere države tega ne spoštujejo. V zadnjih 10 letih so na smrtno kazen obsodili mladoletnike na Kitajskem, v Iranu, Pakistanu, Sudanu, Jemnu in Savdski Arabiji. Tam je bil med drugim na smrt obsojen 17-letnik, ker naj bi sodeloval v protivladnih protestih, napadel varnostne sile in sodeloval v oboroženem ropu, on pa trdi, da je »priznal«, potem ko so ga mučili. Njegovih navedb niso preiskali, prav tako ni imel dostopa do odvetnika.
Pravica do izobrazbe
Vsakdo ima pravico do brezplačne osnovnošolske izobrazbe. Po svetu številni otroci ne obiskujejo šole, ker morajo delati, ker v njihovi državi divjajo spopadi ali ker starši nimajo denarja za plačilo šole in potrebščin ali zaradi diskriminacije. V revnih družinah pogosto ni dovolj denarja, da bi vsi otroci obiskovali šolo; pogosto zato dekleta ostanejo doma in opravljajo gospodinjska dela, s čimer jim zaprejo vrata v boljšo prihodnost. Pri šolanju so pogosto diskriminirani pripadniki manjšin, npr. otroci iz staroselskih skupin, ki ne razumejo jezika večinskega prebivalstva. Na Slovaškem romske otroke pogosto še vedno napotijo v ločene razrede ali šole, kjer je nižji standard izobraževanja in nimajo možnosti integracije v družbo.
V kraju Levoca na vzodu Slovaške so septembra 2011 v šoli odprli dva razreda, v katerih so le romski otroci. Njihovi starši se skupaj z Amnesty International zavzemajo proti segregaciji in diskriminaciji romskih otrok v izobraževanju. Leto kasneje so nekaj otrok premestili v druge razrede, vendar je en ločen razred ostal.
Otroci v oboroženih spopadih
Oblasti bi na vojnih območjih morale še posebej zaščititi otroke. Resničnost je žal precej drugačna – v spopadih na območju Gaze, ki so se začeli julija 2014, je bilo npr. na palestinski strani 75 odstotkov smrtnih žrtev civilistov, od tega več kot tretjina otrok (540 po podatkih iz avgusta 2014), na tisoče otrok je bilo ranjenih. Otroci iz Gaze, stari 6 let ali več, preživljajo že tretjo vojno v svojem življenju. Raziskava, ki so jo po operaciji Steber obrambe (2012), opravili v Unicefu, je pokazala, da je imelo 91 % otrok med konfliktom težave s spanjem, 94 % jih je iz strahu spalo s starši, 38 % se je počutilo krive, 47 % je grizlo nohte, 76 % otrok je imelo srbečico ali so se počutili bolne, 82 % pa jih je živelo v nenehnem strahu pred smrtjo. Zadnji konflikt bo imel po besedah strokovnjakov še hujše posledice, saj so otroci travmatizirani že od prej; frustracije, jeza in želja po maščevanju pa se z vsakim konfliktom le povečujejo.
Palestinka in njen sin v njihovi hiši, ki je bila močno poškodovana v nočnem zračnem napadu izraelskih sil 17. julija 2014. Po poročanju Unicefa več kot 373 tisoč otrok v Gazi potrebuje takojšnjo psihosocialno pomoč.Foto: EPA/Oliver Weiken
Otroci izbrisanih
Poleg 25.617 ljudi, ki jih je Slovenija leta 1992 nezakonito izbrisala iz registra stalnih prebivalcev, so veliko škodo utrpeli tudi njihovi otroci, rojeni pred ali po izbrisu. Številne družine so bile razseljene ali razdružene, nekateri otroci pa svojih staršev, ki so jih deportirali iz Slovenije, niso videli več let. Družine, ki so ostale skupaj, so bile v Sloveniji diskriminirane, otroci so pogosto trpeli vrstniško nasilje zgolj zato, ker so bili njihovi starši izbrisani. Po izbrisu rojeni otroci pogosto tudi sami niso imeli statusa, dokumentov ali zdravstvenega ali socialnega zavarovanja, številni pa niso mogli nadaljevati šolanja na srednjih šolah ali univerzi.
Mladoletni begunci in prosilci za azil
Vsak dan se na nevarno pot v Evropo na begu pred vojno ali v iskanju boljše prihodnosti odpravijo številni, tudi otroci, pogosto brez spremstva staršev. Tisti, ki jim uspe priti do Evrope, pogosto nimajo (pravih) dokumentov in končajo v priporu, kar je že samo po sebi kršitev otrokovih pravic. Leta 2011 je bilo v Veliki Britaniji priprtih 2000 mladoletnih migrantov, v Grčiji pa je v vsakem trenutku zaprtih 100 mladoletnikov brez spremstva. Eden izmed njih je tudi Abdi, 16-letnik iz Somalije, ki je bil priprt na otoku Lesbos. Z ostalimi begunci so bili zaprti v prenatrpani sobi, delili so si eno stranišče. Po 16 dneh so ga izpustili pod pogojem, da Grčijo zapusti v 30 dneh. Odšel je v Atene, vendar ni imel ničesar, ni vedel, kje spati, kaj jesti. Nekdo mu je naročil, naj si kupi ponarejen potni list; Abdi je kupil potni list in želel odpotovati, vendar so ga na letališču aretirali. Skupaj z odraslimi so ga zaprli v sobo; na stranišče je smel dvakrat na dan, nikoli se ni stuširal ali preoblekel. Po 17 dneh so ga izpustili, pripor pa je nanj vplival travmatično, še vedno ima težave z nespečnostjo.
Avstralska sekcija Amnesty International je pripravila javno akcijo v okviru kampanje za izpustitev otrok migrantov iz pripora. Na majici enega od mladih aktivistov piše »Otroci ne spadajo v priporne centre«.
Revščina
Skoraj milijarda ljudi živi v barakarskih naseljih, številka pa raste. Prebivalci slumov so ujeti v začaran krog revščine, ki se začne že pri najmlajših. Otroci nimajo dostopa do čiste vode in ustrezne prehrane, živijo v neustreznih bivališčih brez elektrike, nimajo dostopa do zdravnika, ne morejo hoditi v šolo. Pogosto dekleta ostanejo doma in pomagajo materi, šolo pa velikokrat zapustijo tudi fantje, saj morajo delati, da pomagajo preživeti družino. Ker v barakarskih naseljih pogosto ni kanalizacije, morajo uporabljati skupna stranišča. To je še posebej nevarno za dekleta, saj so ponoči pogosto žrtve spolnih napadov. Vse to revnim otrokom onemogoča, da bi se izkopali iz začaranega kroga revščine – brez izobrazbe namreč nimajo možnosti, da bi dobili (dobro plačano) službo, ki bi jim omogočila boljše življenjske razmere. Tudi v Sloveniji otroci v romskih naseljih na JV Slovenije pogosto živijo brez vode in elektrike v svojih bivališčih. To jih postavlja v neenak položaj v primerjavi z večinskim prebivalstvom ter škodljivo vpliva na njihove možnosti izobraževanja.
Deklica pred začasnim domom v slumu v predelu Kabula, kjer so nastanjeni notranje razseljeni prebivalci Afganistana. Skoraj 35 tisoč ljudi se poskuša znajti, kot vejo in znajo – hiše gradijo iz blata, palic, lesenih plošč, plastike in kartona. Januarja 2012 je v slumu skoraj dva ducata otrok, mlajših od pet let, zmrznilo.
Nazaj na stran o Konvenciji o otrokovih pravicah