Diskriminacija je danes v Evropi ena izmed najresnejših in najbolj razširjenih kršitev človekovih pravic. Milijoni ljudi so zaradi tega, kar so, zaradi tega, kar se misli, da so, ali zaradi svojega prepričanja prepričanja še vedno podvrženi izključevanju, revščini, slabemu ravnanju, celo nasilju. Enako ravnanje z vsemi ljudmi ni samo stvar zdravega razuma ali vljudnosti. To je pravica – in vse oblasti so dolžne zagotoviti, da se to osnovno načelo spoštuje.
Obstaja veliko oblik diskriminacije - od žalitev in napadov do onemogočanja dostopa do osnovnih dobrin, storitev in drugih pravic. Žrtve diskriminacije lahko nimajo enakih možnosti pri zaposlovanju ali pa imajo omejen dostop do izobraževanja, bivališč in ustrezne zdravstvene oskrbe. Diskriminiranim skupinam je lahko tudi onemogočena pravica do participacije v javnem življenju, svobodnega združevanja, prakticiranja svoje vere ali ohranjanja kulturne identitete. Nimajo pravice do javnega nastopanja, svobodnega druženja, prakticiranja svoje vere ali ohranjanja svoje kulturne identitete. Diskriminacija v kazenskih sodnih sistemih se udejanja skozi onemogočanje dolžnega postopanja in večjo verjetnostjo, da bodo posameznike mučili ali z njimi drugače slabo ravnali. Vse te oblike diskriminacije najdemo po vsej Evropi.
In ni jih težko najti. Rasističen, seksističen, islamofobičen in antisemitski diskurz je še vedno razširjen: na ulicah, v medijih in političnih razpravah. Raziskave po vsej Evropi stalno razkrivajo visoko stopnjo predsodkov in nestrpnosti na vseh družbenih ravneh. Odkrita neposredna diskriminacija v nacionalnih zakonodajah in praksah je manj pogosta, kot je bila, vendar še obstaja. Posebej skrb vzbujajoča pa je skrita, posredna diskriminacija: na videz nevtralni zakoni in prakse nesorazmerno vplivajo na neprivilegirane družbene skupine in jim škodujejo – tako namerno kot tudi skozi neovirano nadaljevanje zakoreninjenega diskriminatornega odnosa v javnih ustanovah. Vztrajanje široko razširjenih družbenih predsodkov se prav tako še naprej odraža v obsežni diskriminaciji v zasebnem sektorju: pri zaposlovanju, pri dostopu do bivališč, dobrin in storitev, skozi žalitve in skozi nasilje.
Ne glede na obliko diskriminacija temelji na zanikanju ali omaleževanju razlik. Posledica je nespoštovanje inherentnega dostojanstva in enake vrednosti vseh ljudi. Človekove pravice zato tam, kjer je njihovo uživanje onemogočeno ali omejeno na podlagi etničnega izvora, barve kože, vere, spola, spolne identitete ali usmerjenosti, starosti, invalidnosti ali drugega stanja človeka, človekove pravice kot celota ne morejo biti uresničene. To je zapisano tudi v prvem členu Splošne deklaracije človekovih pravic, ki pravi: »Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice.«
V minulih 60 letih so se mednarodni protidiskriminacijski standardi znatno razvili. Na čelu tega gibanja so bile evropske države, regija pa ima nekatere najbolj razvite protidiskriminacijske standarde na svetu.
V minulih dveh desetletjih so padec železne zavese, nove tehnologije in večja mobilnost še bolj povezali ljudi iz različnih držav. Uživanje človekovih pravic se je razširilo. Diskriminacija pa kljub temu ni bila izkoreninjena; na razlike se še vedno odzivamo z zavrnitvami in očrnjevanjem. Za spopadanje z diskriminacijo v Evropi so potrebna veliko večja prizadevanja. Treba je zapolniti očitne luknje v nacionalnih pravnih okvirih, obstoječo zakonodajo pa je treba implementirati veliko bolj učinkovito. Nasloviti je treba predsodke in nestrpnost v uradnih strukturah pa tudi v širši družbi, nujno pa se je treba bolj posvetiti družbeni vključenosti marginaliziranih skupin.
Pred skoraj 70 leti je bila Splošna deklaracija človekovih pravic sprejeta na podlagi načela, da so človekov pravice univerzalne in nedeljive – da bi vsi ljudje morali uživati vse človekove pravice. To je v osrčju poslanstva Amnesty International. Tudi boj proti diskriminaciji.
Po vsej Evropi Amnesty International uporablja učenje človekovih pravic kot ključno orodje za boj proti diskriminaciji, tako da deli znanje in veščine o človekovih pravicah ter izziva zakoreninjene poglede in vrednote z namenom, da ljudje prepoznajo kršitve človekovih pravic in se odzivajo, da bi preprečili nadaljnje kršitve.
Učenje človekovih pravic opolnomoči ljudi, ki so jim kršene človekove pravice, da razvijejo kompetence ter se postavijo zase in zahtevajo svoje pravice, hkrati pa vse ljudi opolnomoči, da gradijo skupnosti in družbe, ki spoštujejo pravice.
Mednarodni center za učenje človekovih pravic (IHREC), ki deluje v okviru norveške sekcije Amnesty International, koordinira različne mednarodne projekte učenja človekovih pravic (tudi našega Z opolnomočenjem do strpnosti) ter podpira razvoj in implementacijo učenja človekovih pravic v sekcije Amnesty International po vsem svetu. Velik del njihovih prizadevanj je povezan in se odziva neposredno na diskriminacijo v Evropi, osredotoča pa se predvsem na delo z mladimi v formalnem in neformalnem izobraževanju, da se spopadejo s trenutnim stanjem ter se zavzamejo, da bodo vsi ljudje imeli pravico živeti brez diskriminacije.