V zadnji številki revije The Wire je objavljen tudi članek raziskovalca Amnesty International in novinarja iz Bolgarije Krašimirja Jankova o tem, kako so begunci iz Sirije v največjem bolgarskem begunskem taborišču sami začeli neformalno šolanje. Članek v angleščini, ki ga lahko uporabite pri pouku angleščine kot vajo iz bralnega razumevanja, najdete na tej povezavi, za obravnavanje tematike pa lahko izvedete tudi delavnico Čas, da pobegnemo.
»Zdaj sem jaz na vrsti, da otroke poučujem angleščino,« mi je na hladen januarski večer povedal Mohamad Husain v begunskem taborišču v Harmanliju v Bolgariji. Odpravila sva se na kratek sprehod do začasne učilnice v bližini.
Ko Mohamad uči, vedno nosi najtoplejša oblačila in kapo. Tudi otroci so toplo oblečeni od glave do pet, ko se stiskajo drug k drugemu na betonskih tleh. Stara ležišča uporabljajo kot mize, lokalna šola pa jim je obljubila, da jim bo kmalu podarila svoje staro pohištvo. Na malomarno pobeljeno steno so obesili zemljevid živali, ki živijo v bolgarskih gorah.
»Nimam učbenika, ki bi ga uporabil, a je bolje, da vsaj nekaj delamo, namesto da samo sedimo in čakamo,« je dejal in se nasmehnil. Učna ura je bila improvizacija v najboljši luči. Mohamada je tisti večer poslušalo več deset otrok.
23-letnik iz Kamišlija na severovzhodu Sirije je del neuradnega izobraževalnega kolektiva sirskih študentov in mladih strokovnjakov. S pomočjo bolgarskih prostovoljcev in prostora, ki so ga dobili od države, so ustanovili neuradno šolo v taborišču v Harmanliju, ki temelji na starih metodah skupnostnega izobraževanja. Več kot 250 otrok vseh starosti se je začelo učiti osnovnih predmetov, kot so matematika, biologija, angleščina in računalništvo.
»Vedno smo bili zunaj in nismo imeli kaj početi,« je povedala deklica Maha. Vesela je, da se lahko nečesa nauči. »A zdaj, ko se je začela šola, je zanimivo.«
Tudi odrasli niso imeli kaj početi: ker je Harmanli zaprto taborišče, ga ne smejo zapustiti, da bi si poiskali delo. Eden od razlogov, zaradi katerih je Mohamad začel poučevati, je, da se tako ne dolgočasi. »Sit sem tega gnitja. Zadnja dva meseca sem se vsak dan samo zbudil, jedel in nič počel. Rad bi šel ven, videl ljudi,« mi je povedal.
Drugi so se začeli ukvarjati s športom in glasbo. Nekdo je podaril žoge in barvne jakne. Hitro so organizirali nogometni turnir, sodelovalo je več kot deset moštev. »Sokoli iz Kamišlija« so zmagali po trdni obrambi »Združene Afrike«. Med praznovanjem igralcev so se odvijali tradicionalni folklorni plesi in glasba.
Več kot 1.600 ljudi živi v nekdanji vojašnici v Harmanliju. To je največje begunsko taborišče v Bolgariji. Vlada ga namerava razširiti, da bi sprejelo 4.000 ljudi, saj pričakujejo, da bo letos prišlo veliko beguncev.
Večina prosilcev za azil je Sircev. Med njimi so tud manjše skupine Afričanov in Afganistancev. Vstop v taborišče je prepovedan in bolgarska policija varuje okolico dan in noč.
Do pred kratkim ni smel nihče oditi iz taborišča brez primernih dokumentov. Takšne dokumente se lahko dobi šele po začetku azilnega postopka. Vendar v Harmanliju več mesecev ni bilo dovolj potrebnega osebja in tehničnih sredstev. To je sprožilo govorice o korupciji, ki jo bolgarske oblasti zanikajo. Moji poskusi, da bi to preveril, so bili neuspešni.
Ena najbolj perečih tem je t. i. »kart akhdar«. Tako ljudje v taborišču pravijo zelenemu dokumentu, ki jim v Bolgariji daje identiteto in jim omogoča, da gredo podnevi ven. Ko jo dobijo, je to prvi korak k pridobitvi statusa begunca. Ko begunci dobijo končne dokumente, jih veliko ne ve, da bodo morali zapustiti taborišče za vedno in najti nastanitev drugje.
S tem izzivom se morajo kmalu soočiti vsi begunci. Nekateri preprosto nimajo finančnih sredstev, da bi se lahko preživljali. Bolgarija ponuja materialno pomoč ljudem v okviru državnega programa integracije. Kljub temu pa je program omejen le na 60 ljudi – samo leta 2013 je v državo prišlo več kot 10.000 prosilcev za azil. Novi program še ni pripravljen.
Tisti, ki imajo denar, da lahko plačajo, imajo druge težave. Bolgarski najemodajalci postavljajo pretirane cene ali pa preprosto nočejo oddajati svojih stanovanj. »Ljudje se bojijo, da bodo tujci vlomili v njihove hiše in ne bodo plačali najemnine,« mi je povedal uradnik v Harmanliju, ki je želel ostati anonimen.
Ker vedno več ljudi dobi azil, bo vedno več težav z nastanitvijo. Poleg tega bo prišlo še več beguncev. Bolgarske oblasti nimajo natančnih številk, vendar priznavajo, da je malo verjetno, da jih bo manj kot leta 2013. To pomeni, da bo v državi zatočišče iskalo najbrž še dodatnih 10.000 ljudi.
Učitelj Mohamad pravi, da mu je žal, da je zapustil Sirijo. »Moja punca je še vedno tam. Zelo sem zaskrbljen.« Omeni jo vsakič, ko govori o domu. Zanj sta Bolgarija in Evropska unija kot prava nočna mora: »To tukaj je slabo življenje. Rad bi šel nazaj.«