Kako in kdaj se je začelo vaše sodelovanje s Šolo človekovih pravic?
S poslanstvom Amnesty International Slovenije sem se seznanila že kot študentka, ko sem nekega dne, na enem dogodku, mimogrede, obiskala vašo stojnico. Vaše delo se mi je zdelo plemenito. Od takrat naprej vas redno spremljam. Vsebine, do katerih lahko dostopam preko vaše spletne strani in e-novičnika, so včasih odlično izhodišče za moje učne ure z dijaki v okviru predmeta aktivno državljanstvo, kjer se poglobljeno pogovarjamo o pomenu in zaščiti človekovih pravic.
Kako bi opisali to sodelovanje? Kje vidite prednosti in kje prostor za izboljšavo?
Z vami vedno rada sodelujem. Zdi se mi prav, da širšo javnost opozarjate na družbene probleme in kršenje človekovih pravic. Kot sociologinja in profesorica čutim, da se je o razmerah in stanju v družbi nujno potrebno pogovarjati z dijaki. Med poukom se trudim, da z odpiranjem različnih tem in vprašanj, skupaj krepimo veščine kritičnega mišljenja in argumentacije.
Kaj vam pomenijo človekove pravice? Kako se za njih zavzemate?
Zdi se mi, da sem človek z veliko mero empatije. Vedno sem zaznavala ljudi okoli sebe in večkrat se mi zgodi, da začutim stisko in bolečino nekoga drugega. Kadarkoli slišim ali preberem slabo novico, me to potre. Še posebno, če se nekomu zgodi krivica ali pa so bile komu odvzete določene pravice. Sama si vsakodnevno prizadevam, da spoštujem ljudi okoli sebe in se držim načela pravičnosti in enakosti. Tako doma kot tudi v šoli vzgajamo najprej z lastnim zgledom.
Predavanje o izbrisu v Mestni knjižnici Kranj.
Kako po vašem mnenju mladi dojemajo človekove pravice?
Mladim ni vseeno, kaj se dogaja v družbi, vendar to skrb težko izrazijo in udejanjijo misli in ideje, ki jim rojijo po glavi. Pri pouku aktivnega državljanstva iz njihovih ust pogosto slišim stavek, da »sami ne morejo ničesar spremeniti«, saj imajo občutek, da niso slišani, da njihova mnenja in pobude niso upoštevani. Jaz jim skušam dokazati nasprotno in jih spodbujam k temu, da zavzamejo aktivno vlogo.
V katerih naših aktivnostih ste v preteklosti sodelovali in katere so se vam najbolj vtisnile v spomin?
V spomin se mi je vtisnila razstava o izbrisanih v Mestni knjižnici Kranj, kjer so se dijaki seznanili, kdo so bili ljudje, ki so jih oblasti izbrisale na protipraven način.
Spominjam se tudi dogodka, ko smo si v Cankarjevem domu ogledali film o življenju žensk v Iranu. Po ogledu mi je ena izmed dijakinj priznala, da je med filmom zajokala, saj so se v njej prebudila čustva in sočutje do žensk, ki se soočajo s težkimi razmerami v državi.
Trenutno imamo v šolski avli razstavljene vaše plakate, s katerimi preko 10 korakov osveščate in se borite proti nasilju nad ženskami.
V okviru Šole človekovih pravic smo skupaj z vašo pomočjo na šoli izpeljali tudi delavnico Brez filtra, kjer smo gostili Chaffija Mugisho, begunca iz Burundija, ki je skupaj s svojo sestro našel miren pristan v Sloveniji. Dijaki in dijakinje so med delavnico spoznali vzroke migracij ter analizirali svoj odnos do migrantov. Delavnica je ponudila priložnost za razmislek in prepoznavanje pogostih mitov in stereotipov o beguncih.
Utrinek z delavnice o pravicah žensk v Iranu, ki je potekal v okviru Festivala dokumentarnega filma. Dijaki in dijakinje Šolskega centra Kranj so na festivalu sodelovali že tretje leto zapored. Foto: Kristina Bursać
Kaj je vaš življenjski moto in kaj vsakodnevno sporočate dijakom_injam?
Družba je celota medčloveških odnosov. Želim si, da bi naši odnosi, ki jih gradimo na vsakodnevni ravni, temeljili na spoštovanju, prijaznosti in strpnosti. Doma in v šoli, v naši državi in po svetu. To so vrednote, ki jih želim na svoji poklicni poti predati dijakom in vsem ostalim, s katerimi sem v stiku. Hvala tudi vam, Amnesty International Slovenije, da s svojimi akcijami opozarjate na družbene probleme in ste glas za zaščito človekovih pravic.
(Pogovarjala se je Taja Premk)